Težava o kateri govorim je enkratno pakiranje. Pa naj bo to nosilna vrečka, vrečka za sadje ali zelenjavo in vse možne takšne in drugačne oblike plastičnega pakiranja, ki nam ga predelovalno/tržna industrija vsiljuje. Kot kmetija smo več kot 80 odstotkov samooskrbni. Kupujemo predvsem mlečne izdelke in občasno sveže sadje, ki ne zraste pri nas. Posledično v trgovino zaidemo občasno oz. v izredni situaciji, ki se je zgodila tudi konec letošnjega poletja.

V soboto dopoldan sem se z otroci odpravila v mestni park, kjer so se vozili s kolesi in igrali na igralih. Običajno vedno nakaj malega za prigrizniti vzamem s seboj, a smo v petek zvečer prišli dokaj pozno domov in nisem imela časa za peko. Seveda je vprašanje po hrani prišlo kar hitro. Mož nas je pričakoval doma s kosilom, a je bila pot do tja za izmučene otročiče predolga. Tudi v avtu nisem našla skritega zaklada. Padla je rešitev – štručka. Seveda so bile oči lačne, še posebno, ker običajno gledajo le polnovreden kruh in malo pecivo. Ko smo  prišli na vrsto so bile na seznamu želja že štiri različne štručke. Gospa je posledično (kot sistem narekuje) želela spakirati vsako v svojo vrečko. Prosila sem jo, da vzame eno veliko vrečko za vse štiri in bomo šli na klasično, ne hitro blagajno, ker vem, da mora biti na hitri usklajena teža izdelka in koda. Seveda mi tega gospa ne more narediti. Iskati gre nadrejeno, ki tudi z upoštevanjem pravil tega ne sme odobriti. Slednja gre iskati vodjo za pekovske izdelke, ki mi razloži, da imajo takšna navodila in moji želji ne morejo ugoditi. Po vztrajanju me je z eno veliko vrečko pospremila do blagajne. To je izgledalo približno tako kot pastir s čredo neubogljivih ovac. Nato je dovolila gospe na blagajni, da lahko te izdelke v takšnem pakiranju plačam. Mimoidoča stranka me je še na oddelku kruha ustavila in izjavila stavek, ki sem ga najmanj pričakovala: ““Sram vas bodi!”

Verjetno se sprašujete, če sem bila čisto pri pravi. Tudi sama se to vprašam vsake toliko. Vztrajanje je izhajalo iz dejstva, da bodo izdelki v vrečki še točno pet minut po odhodu iz trgovine. Po drugi stani pa podobna zgodba, ko so se pred nekaj leti na oddelkih za sadje in zelenjavo pojavile tehtnice, ki smo jih lahko sami upravljali. Sistemska navodila so takrat bila, da mora vsako sadje oz. zelenjava biti pakirana v svoji vrečki. Moj odziv takrat je bil podoben - z manjšo razliko. Namreč iz trgovine sem odšla z izdelki brez vrečk. Pogleda na blagajni raje ne opisujem, saj se z leti na tej točki ni nič spremenilo. Enkrat mi je gospa celo ponudila, da mi lahko izdelke ona spakira, ker sem jaz očitno pozabila. Ta primer sem seveda podala tudi vodji pekovskih izdelkov. Odgovor je bil, da je to popolnoma razumljivo, saj se sadje in zelenjava pred uživanjem umije, pekovski izdelki se pa pri podobnem umažejo in jih ni možno očistiti. Kaj? Resno? V enajstih državah, ki jih smatramo za manj razvite je uspelo. V Keniji bi takšni uporabi vrečk že rekli zločin.

A tisto pravo se je začelo šele po odhodu iz trgovine. Namreč moji otroci so ob dogajanju onemeli. To pa ne pomeni, da niso pozorno poslušali in beležili. Diskusijo sem začela z glasnim razmišljanjem. Namreč, da sem že včasih sita, biti vedno tista čudna, ki ne želi vrečke ali plastične steklenice ali raje nositi stvari v roki, kot da vzamem nosilno vrečko, tudi če je papirnata. Naj pripomnim, da štručk na tej točki ni bilo več. Vmes je padla diskusija na ubogega kita, ki je zaradi vsebine plastičnih vrečk v želodcu stradal in nato tudi poginil. Na koncu sem obnemela sama zaradi izjave starejšega sina: “Mami kaj ta gospa ne ve, da skrbiš, da bodo njeni otroci lahko dalj časa živeli?” Vedò namreč, da z vsakdanjimi dejanji, ki pripomorejo k zmanjševanju porabe virov, pa so to obnovljivi ali ne, prispevamo k boljšemu oz. možnemu jutri za nas in za njih. Dnevno in tedensko vidijo namreč naše drugačne vzorce obnašanja.

Naše stranke zelenjavnih zabojčkov skozi vse leto prejemajo zelenjavo popolnoma brez enkratnega pakiranja - v “embalaži” lesenega sadnega zabojčka, ki ga tedensko vračajo in ga po preteku življenske dobe (le-ta znaša vsaj 4-7 let) zakurimo v domači peči. Žitne izdelke spakiramo v papirnate vrečke ali papirnate, ki imajo na notranji strani tanko plast celofana, saj ohranja le-te suhe neglede na pogoje skladiščenja na strankinem domu. Tovrstno pakiranje nam nudi to, da stranka, ki naših izdelkov še ne pozna, lahko vidi kakšna je vsebina kupljenega izdelka in da izdelek tudi v slabših pogojih ostane primeren. Bi lahko bili brez njih? Seveda! To je tudi del našega kratko in dolgoročnega načrta.

Vedno sem bila fascinirana nad trgovinami brez embalaže. Priznam, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem sprejela dejstvo, da sicer izdelki pridejo v trgovino pakirani v večji enoti npr. 50 kg ali več zrnja, moke, oreščkov oz. da so izdelki kot detergent ipd. kljub vsemu dostavljeni v nekem pakiranju. Torej čisto kritično gledano niso te trgovine brez embalaže. Vendar je tista embalaža trajnostna, omogoča vračanje dobavitelju in ponovno uporabo. Vloženi sadni in zelenjavni izdelki so vsi pakirani v steklenih kozarcih. Te naše stranke umite pridno vračajo. Po čiščenju in steriliziranju jih ponovno uporabimo. Odpadek, ki nastane, je samo pokrovček (čeprav tudi ta gre v reciklažo), saj v skrbi za potrošnika uporabljamo izključno stvari, za katerimi lahko 100 odstotno stojimo. V takšnem sistemu ni nosilnih vrečk in nepotrebne porabe surovin za enkratno uporabo.

V stiku s strankami imamo različne izkušnje. Vse od takšnih, ki se nam vedno znova zahvaljujejo, da vrečk ne uporabljamo do takšnih, ki ne verjamejo kako je možno, da spet nimamo na razpolago nosilne vrečke. Če jo že izjemoma imamo je ta v papirnati obliki. Delno smo tudi omejeni, saj mora za zadostitev zahtev smernic o ekološki pridelavi in predelavi izdelek spremljati deklaracija in primerno pakiranje. Vendar to ni kartonasta posodica v plastično/vakuumsko zapakirani vrečki, kot to srečujete v trgovinah, kjer so prisotni ekološki in neekološki izdelki. Pri vsem pa izhajamo iz dejstva, kaj si mi želimo, kaj bi v podobni situaciji pričakovali kot stranke in kakšen okoljski vpliv imajo naša vsakdanja dejanja.

Naša želja, ki jo postopoma kratko in dolgoročno razvijamo z našimi strankami je predvsem celostna rešitev v zagotavljanju vsakdanjih potreb brez ogrožanja našega jutri. Kar pa pomeni, da delamo najboljše, kar trenutno zmoremo, sistem tudi kot potrošniki vztrajno spreminjamo in tiste stvari ali navade, kjer izboljšanje ni na vidiku, opustimo. Zagotovo pa zmanjšamo okoljski vpliv z direktnim stikom s kmetom, saj če pridemo do izvora vmesna embalaža popolnoma odpade oz. se bistveno zmanjša v primerjavi z velikimi sistemi, kjer ni posluha ne za kmetove ali potrošnikove želje.

Hvala Vam vsem za čas in potrpljenje pri prebiranju tega zapisa in Vašo podporo pri uresničevanju boljšega jutri ;)

Vaši Turinekovi

P.s. Še vizualna ponazoritev naše zgodbe in poti (https://www.youtube.com/watch?v=DY-GgzZKxUQ)

Našo izbiro za certificirano Demeter pridelavo in predelavo na kmetiji bomo poskusili pojasniti po ključu: “Zakaj, kako in kaj.”
 
Tekom študija kmetijstva sva z možem spoznala razliko med pristopi v različnih pridelovalnih sistemih. Ekološko kmetijstvo je bilo v slovenskem prostoru še v povojih. Posledično sva se za izpopolnjevanje znanja s tega področja odločila za študij v tujini, in sicer na Danskem, Walesu in Nemčiji. Predvsem nama je bila na več različnih področjih predstavljena razlika v samem pristopu do kmetovanja. V  ekološkem kmetijstvu se namreč prestavi pozornost iz simptomatskega pristopa na preventivne ukrepe, ki že v osnovi preprečijo potrebo po kurativnem ukrepanju, ki je osnova v konvencionalnem kmetijstvu. Predvsem s povečano pozornostjo na ravnovesje tla – rastlina - živali, ki se izgrajuje na dolgi rok.
 
Ekološko kmetijstvo kot takšno v EU nudi dobro osnovo. Zakonsko prilagajanje je od države do države različno. Vedno več se pojavlja kmetijskih gospodarstev, ki se odločajo za tovrstno pridelavo predvsem zaradi tega, ker predstavlja tržno nišo; preusmerijo se v ekološko pridelavo le na delu kmetije ipd. kmetujejo pa še vedno intenzivno, osredotočeno na simptomatsko reševanje težav v procesu pridelave, saj to sistem dovoljuje.
 
Odgovor za kmeta, ki je osredotočen na kmetijo kot celoto, kjer kmet, rastline in živali predstavljajo nepogrešljive delčke sestavljanke kolikor je le mogoče zaprtega krogotoka, je v biološko – dinamičnem kmetijstvu v okviru blagovne znamke Demeter (http://www.demeter.si). Prve smernice so bile oblikovane leta 1928. Demeter je nadstandard ekološkega kmetijstva in pogojuje najprej vstop v ekološko in postopen prehod v certificirano biološko – dinamično pridelavo. Po našem vedenju ta predstavlja najvišji možni standard v postopku pridelave in predelave v svetovnem merilu. Za kmeta pomeni, da v skladu s sezonskimi in astronomskimi ritmi, uporabo zeliščnih pripravkov in uporabo lokalno prilagojenih sort ustvarja pogoje za razvoj zdravih in uravnovešenih rastlin, ki obrodijo pridelek najboljše možne kakovosti – živo hrano. Zrnje, ki ga žanjemo in predelamo v moke, zdrob, kosmiče in drugo mora biti še vedno zmožno kaliti oz. živeti. Tega pogoja v ostalih standardih nismo zasledili.
 
Nadstandard se odraža tudi v procesu predelave, ki je  voden z zavedanjem, da se v procesu predelave kakovost končnega proizvoda ohranja oz. kjer je možno dvigne. Eden izmed primerov na naši kmetiji je predelava zrnja v kosmiče,  predhodno zrnje aktiviramo z vrtinčeno vodo (https://www.imton.info/shop/wasserwirbler/). Kot takšni so lažje prebavljivi in še posebno primerni za občutljive skupine potrošnikov, kot so mali otroci, bolniki in starostniki.
 
Naša kmetija je živ organizem osredotočen v vzpostavljanje ravnovesja. Naše njive niso brez plevelov, saj želimo plodna tla, ki omogočajo življenje organizmom, ki posledično samo ravnovesje vzpodbujajo oz. omogočajo. Plevele omejujemo z mehansko obdelavo tal, uporabo zastirk in sekancev v trajnih kulturah. Poleti, ko je večina njiv sosedov že praznih, saj so po žetvi ostale njive le polne plevelov, na naših rastejo rastline, ki hranijo tla in tudi čebele ter dolgoročno dvigujejo rodovitnost tal. Kmetija je tudi zelo raznovrstna. Pridelujemo sadje (jabolka, jagodičevje, lupinarje), zelenjavo (preko štirideset vrst zelenjave) za vse letne čase in poljščine, ki jih tudi predelamo v veliko vrst proizvodov. Kljub trenutno pomladansko okrnjenem seznamu svoje potrošnike oskrbujemo vsak teden z več kot šestdesetimi osnovnimi in predelanimi pridelki. Najpomembnejše pa je, da tudi s svojimi strankami vzpostavljamo vedno bolj pravičen odnos v obliki partnerskega kmetovanja.
 
Vse to predstavlja pomemben del certificiranega ekološkega in biodinamičnega - Demeter kmetovanja in nas vsak teden znova potrjuje v odločitvi za ta korak v življenju naše kmetije.
 
Maja in Matjaž Turinek

Pred časom smo dobili posredovan pomislek ene izmed strank, kjer med drugim tudi mi tržimo svoje proizvode (www.nakupujmoskupaj.si). Glasil se je: »Zakaj ima ekološki proizvod v nakupovalnih centrih in specializiranih prodajalnah podobno ali v določenih primerih celo nižjo ceno kot proizvod, ki ga lahko kupim v sklopu vašega projekta od lokalnega kmeta?«.  Odgovor je seveda kot vedno večplasten.
 
Z ekonomskega vidika je vprašanje popolnoma na mestu. Saj je globalno gledano za Evropski trg pridelati zelenjavo v Španiji (Almeriji), ovčje meso v Novi Zelandiji in uvoziti proseno kašo iz Kitajske finančno najbolj ugodno. Pridelava je najbolj prilagojena tamkajšnjim okoljsko-klimatskim pogojem. Posledično lahko pridelujejo z nižjimi stroški določen proizvod v večjih količinah in je končni proizvod za končnega potrošnika cenejši. Vse lepo in prav.
 
Ko vključimo socialni vidik je na enoto nižja cena pridelave zelenjave, ki zahteva kljub strojni avtomatizaciji veliko ur ročnega dela v procesu pridelave, spravila in pakiranja povezana s cenejšo delovno silo. Na primer v Almeriji so ti delavci veliki meri ekonomski migranti iz afriških držav, ki so izpostavljeni sodobnemu suženjstvu v človeka nevrednih življenskih pogojih. Na drugi strani pa imamo slovenskega kmeta, ki je kljub višajočim se stroškom pridelave primoran nuditi najnižjo možno ceno za določen proizvod v veliko primerih pod samo lastno ceno. Torej sta pod črto socialno-ekonomsko ogrožena tako delavec v Almeriji, kot naš kmet. Prikrajšani smo pa vsi z zmanjšano prehransko varnostjo. Poznate tistega, ki za vas proizvede večino zaužite hrane?
 
Vedno bolj postaja pomemben tudi okoljsko-energetski vidik. Globalizacija je zakon. Deluje za večino dobrin, ki jih lahko proizvedemo ali najdemo samo v določenih okoljih. V strojništvu točno vemo, kje bomo določeno surovino znane kakovosti lahko kupili z nekaj kliki na računalniku, ker je drugje ni možno dobiti. Hrano pa pridelujemo po vsem svetu. S prehranskega vidika je tista proizvedena v našem okolju še najbolj prilagojena našim fiziološkim potrebam. Torej je z vidika energije in posledično okolja prevažanje suhe snovi in vode na stotine kilometrov z neobnovljivim virom energije popolnoma nesmisleno in globoko zgrešeno. Dolgo in kratkoročno pa ceno zato plačujemo vsi v obliki večajočih se vremenskih neprilik oz. klimatskih sprememb.  
 
Neposredno za potrošnika je pa verjetno najpomembnejši prehranski vidik. Zaradi dolgih transportnih poti spravilo zelenjave in sadja poteka v fazi tehnološke zrelosti. Pomeni, da le-ta nimata pravilnega razmerja hranil, vitaminov in sladkorjev ter se ohranja umetno »svež« dokler v najboljšem primeru nekaj dni kasneje ne pristane v nakupovalnem vozičku. Temu lahko rečemo ekološko pridelano, v nobenem primeru pa ne ekološka kakovost.
 
Vsi smo potrošniki in premalo se zavedamo, da lahko nekaj spremenimo. In sicer vsak dan. Z vsakim posameznim nakupom podpremo kmeta z obrazom in zgodbo ali pa korporacijo, kjer je pomemben samo ekonomski vidik. Tega se večina naših strank krepko zaveda, saj z njimi rastemo že šesto leto v obliki zelenjavnih in sadno-žitnih košaric. Prav tako že dobro leto sodelujemo v različnih stabilnih partnerstvih, kot je skupinsko naročanje Nakupujmo skupaj.
 
Upamo, da se bomo vsak zase dnevno vedno bolj zavedali moči, ki jo imamo.