“Sram vas bodi!” ali današnja dejanja za boljši jutri

Nekaj kar vsi doživljamo, a na povsem drugačen način sprejemamo.

Za nas, ki ne obiskujemo velikih trgovskih centrov dnevno, tedensko ali včasih celo mesečno, lahko predstavlja čisto navaden nakup takšno oviro, da se kot oseba odločiš, da se boš sistemu uprl, kolikor mogoče spremenil oz. ga postopno, a vztrajno zavračal.

Težava o kateri govorim je enkratno pakiranje. Pa naj bo to nosilna vrečka, vrečka za sadje ali zelenjavo in vse možne takšne in drugačne oblike plastičnega pakiranja, ki nam ga predelovalno/tržna industrija vsiljuje. Kot kmetija smo več kot 80 odstotkov samooskrbni. Kupujemo predvsem mlečne izdelke in občasno sveže sadje, ki ne zraste pri nas. Posledično v trgovino zaidemo občasno oz. v izredni situaciji, ki se je zgodila tudi konec letošnjega poletja.

V soboto dopoldan sem se z otroci odpravila v mestni park, kjer so se vozili s kolesi in igrali na igralih. Običajno vedno nakaj malega za prigrizniti vzamem s seboj, a smo v petek zvečer prišli dokaj pozno domov in nisem imela časa za peko. Seveda je vprašanje po hrani prišlo kar hitro. Mož nas je pričakoval doma s kosilom, a je bila pot do tja za izmučene otročiče predolga. Tudi v avtu nisem našla skritega zaklada. Padla je rešitev – štručka. Seveda so bile oči lačne, še posebno, ker običajno gledajo le polnovreden kruh in malo pecivo. Ko smo  prišli na vrsto so bile na seznamu želja že štiri različne štručke. Gospa je posledično (kot sistem narekuje) želela spakirati vsako v svojo vrečko. Prosila sem jo, da vzame eno veliko vrečko za vse štiri in bomo šli na klasično, ne hitro blagajno, ker vem, da mora biti na hitri usklajena teža izdelka in koda. Seveda mi tega gospa ne more narediti. Iskati gre nadrejeno, ki tudi z upoštevanjem pravil tega ne sme odobriti. Slednja gre iskati vodjo za pekovske izdelke, ki mi razloži, da imajo takšna navodila in moji želji ne morejo ugoditi. Po vztrajanju me je z eno veliko vrečko pospremila do blagajne. To je izgledalo približno tako kot pastir s čredo neubogljivih ovac. Nato je dovolila gospe na blagajni, da lahko te izdelke v takšnem pakiranju plačam. Mimoidoča stranka me je še na oddelku kruha ustavila in izjavila stavek, ki sem ga najmanj pričakovala: ““Sram vas bodi!”

Verjetno se sprašujete, če sem bila čisto pri pravi. Tudi sama se to vprašam vsake toliko. Vztrajanje je izhajalo iz dejstva, da bodo izdelki v vrečki še točno pet minut po odhodu iz trgovine. Po drugi stani pa podobna zgodba, ko so se pred nekaj leti na oddelkih za sadje in zelenjavo pojavile tehtnice, ki smo jih lahko sami upravljali. Sistemska navodila so takrat bila, da mora vsako sadje oz. zelenjava biti pakirana v svoji vrečki. Moj odziv takrat je bil podoben - z manjšo razliko. Namreč iz trgovine sem odšla z izdelki brez vrečk. Pogleda na blagajni raje ne opisujem, saj se z leti na tej točki ni nič spremenilo. Enkrat mi je gospa celo ponudila, da mi lahko izdelke ona spakira, ker sem jaz očitno pozabila. Ta primer sem seveda podala tudi vodji pekovskih izdelkov. Odgovor je bil, da je to popolnoma razumljivo, saj se sadje in zelenjava pred uživanjem umije, pekovski izdelki se pa pri podobnem umažejo in jih ni možno očistiti. Kaj? Resno? V enajstih državah, ki jih smatramo za manj razvite je uspelo. V Keniji bi takšni uporabi vrečk že rekli zločin.

A tisto pravo se je začelo šele po odhodu iz trgovine. Namreč moji otroci so ob dogajanju onemeli. To pa ne pomeni, da niso pozorno poslušali in beležili. Diskusijo sem začela z glasnim razmišljanjem. Namreč, da sem že včasih sita, biti vedno tista čudna, ki ne želi vrečke ali plastične steklenice ali raje nositi stvari v roki, kot da vzamem nosilno vrečko, tudi če je papirnata. Naj pripomnim, da štručk na tej točki ni bilo več. Vmes je padla diskusija na ubogega kita, ki je zaradi vsebine plastičnih vrečk v želodcu stradal in nato tudi poginil. Na koncu sem obnemela sama zaradi izjave starejšega sina: “Mami kaj ta gospa ne ve, da skrbiš, da bodo njeni otroci lahko dalj časa živeli?” Vedò namreč, da z vsakdanjimi dejanji, ki pripomorejo k zmanjševanju porabe virov, pa so to obnovljivi ali ne, prispevamo k boljšemu oz. možnemu jutri za nas in za njih. Dnevno in tedensko vidijo namreč naše drugačne vzorce obnašanja.

Naše stranke zelenjavnih zabojčkov skozi vse leto prejemajo zelenjavo popolnoma brez enkratnega pakiranja - v “embalaži” lesenega sadnega zabojčka, ki ga tedensko vračajo in ga po preteku življenske dobe (le-ta znaša vsaj 4-7 let) zakurimo v domači peči. Žitne izdelke spakiramo v papirnate vrečke ali papirnate, ki imajo na notranji strani tanko plast celofana, saj ohranja le-te suhe neglede na pogoje skladiščenja na strankinem domu. Tovrstno pakiranje nam nudi to, da stranka, ki naših izdelkov še ne pozna, lahko vidi kakšna je vsebina kupljenega izdelka in da izdelek tudi v slabših pogojih ostane primeren. Bi lahko bili brez njih? Seveda! To je tudi del našega kratko in dolgoročnega načrta.

Vedno sem bila fascinirana nad trgovinami brez embalaže. Priznam, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem sprejela dejstvo, da sicer izdelki pridejo v trgovino pakirani v večji enoti npr. 50 kg ali več zrnja, moke, oreščkov oz. da so izdelki kot detergent ipd. kljub vsemu dostavljeni v nekem pakiranju. Torej čisto kritično gledano niso te trgovine brez embalaže. Vendar je tista embalaža trajnostna, omogoča vračanje dobavitelju in ponovno uporabo. Vloženi sadni in zelenjavni izdelki so vsi pakirani v steklenih kozarcih. Te naše stranke umite pridno vračajo. Po čiščenju in steriliziranju jih ponovno uporabimo. Odpadek, ki nastane, je samo pokrovček (čeprav tudi ta gre v reciklažo), saj v skrbi za potrošnika uporabljamo izključno stvari, za katerimi lahko 100 odstotno stojimo. V takšnem sistemu ni nosilnih vrečk in nepotrebne porabe surovin za enkratno uporabo.

V stiku s strankami imamo različne izkušnje. Vse od takšnih, ki se nam vedno znova zahvaljujejo, da vrečk ne uporabljamo do takšnih, ki ne verjamejo kako je možno, da spet nimamo na razpolago nosilne vrečke. Če jo že izjemoma imamo je ta v papirnati obliki. Delno smo tudi omejeni, saj mora za zadostitev zahtev smernic o ekološki pridelavi in predelavi izdelek spremljati deklaracija in primerno pakiranje. Vendar to ni kartonasta posodica v plastično/vakuumsko zapakirani vrečki, kot to srečujete v trgovinah, kjer so prisotni ekološki in neekološki izdelki. Pri vsem pa izhajamo iz dejstva, kaj si mi želimo, kaj bi v podobni situaciji pričakovali kot stranke in kakšen okoljski vpliv imajo naša vsakdanja dejanja.

Naša želja, ki jo postopoma kratko in dolgoročno razvijamo z našimi strankami je predvsem celostna rešitev v zagotavljanju vsakdanjih potreb brez ogrožanja našega jutri. Kar pa pomeni, da delamo najboljše, kar trenutno zmoremo, sistem tudi kot potrošniki vztrajno spreminjamo in tiste stvari ali navade, kjer izboljšanje ni na vidiku, opustimo. Zagotovo pa zmanjšamo okoljski vpliv z direktnim stikom s kmetom, saj če pridemo do izvora vmesna embalaža popolnoma odpade oz. se bistveno zmanjša v primerjavi z velikimi sistemi, kjer ni posluha ne za kmetove ali potrošnikove želje.

Hvala Vam vsem za čas in potrpljenje pri prebiranju tega zapisa in Vašo podporo pri uresničevanju boljšega jutri ;)

Vaši Turinekovi

P.s. Še vizualna ponazoritev naše zgodbe in poti (https://www.youtube.com/watch?v=DY-GgzZKxUQ)